Petrov je popil jutranjo kavo, poljubil ženo na čelo in stopil k vratom. Odhajal je v službo.
Tik pred vrati je obstal, se potipal po žepih, segel tudi v žepe na plašču.
– Iščeš kaj? – ga je vprašala žena.
– Ah, mnenja nimam, – je odvrnil Petrov, medtem ko je še brskal po žepih. – Kam neki sem ga vtaknil?
– Kaj imaš tiso tam, v žepu? – je pokazala žena.
– To je robček, – je odvrnil Petrov. – Kam le sem vtaknil to mnenje? Prebrskal je vse žepe, pogledal tudi v aktovko, na obešalnik – zaman.
– Ni ga, – je dejal. – Ti ne veš, kje bi utegnilo biti?
– Nisem ga videla, – je odkimala žena. – Ne vem, kako dolgo že… Poglej še malo…
Petrov je znova pretipal žepe, ne da bi kaj našel.
– Čakaj! – je žena nagubala čelo. – Zadnjič si ga imel pri sebi lani januarja, ko smo sprejemali letni plan. Kam si ga takrat spravil?
– Ne, nisem, – je dejal Petrov. – Takrat ga nisem imel pri sebi. Saj nisem neumen, da bi hodil na pretresanje plana s svojim mnenjem.
– Že prav, – je rekla žena, – močno, se mi zdi, da si ga vzel s seboj takrat, ko so vas poklicali na ministrstvo, se ne spominjaš, tudi takrat si ga iskal?
– Kaj pa še, – je Petrov odkimal. – V ministrstvo nihče ne hodi s svojim mnenjem. Tam zadošča soglasje. Takrat se ga nisem dotaknil.
– Kje je torej? – se je začudila žena. – Saj ni moglo kar tako izginiti. Nekje tu je bilo…
– Bilo je, pa zdaj ga ni, – je dejal Petrov.
– Kaj takega! – se je čudila žena. – Kje je vendar to nesrečno mnenje?
Zamislila se je. Skušala se je spomniti, kam je zadnje čase odhajal njen mož in ali je jemal s seboj svoje mnenje… Nazadnje je rekla:
– Ah, spomnila sem se! Vzel si ga, ko ste odslavljali tistega Simeanova, tistega, ki ga je generalni nagnal zaradi nekakšnih reform, zaradi nekakšnih izjav… Ne veš več?
– Vem, – je prikimal Petrov, – dobro se še spominjam, pa tudi takrat sem bil brez mnenja. Takrat smo morali samo podpreti sklep, nihče ni zahteval od nas mnenja.
Njegova žena je stopila k omari in jo odprla.
– Ali ga ni pri tvoji članski izkaznici? – je vprašala. – Saj si ga imel spravljenega med dokumenti.
– Imel sem ga, – se je strinjal Petrov. – Ampak nekoč sem ga vzel in nič ne vem, kam sem ga vtaknil po tistem. Ne morem se spomniti…
– Kako da ti je prav danes potrebno? – je vprašala žena, ko je pobrskala tudi med dokumenti in ga ni našla. – Kako da si se zdajle spomnil nanj? Saj greš na delo? Boš pač rekel, da si ga pozabil doma.
– Že… kaj pa, če sem ga izgubil? – je zaskrbelo Petrova. – Kaj tedaj?
– Prava reč! Tudi brez njega si lahko, – je menila žena. – Tako je celo boljše.
– Brez njega pa tudi ne gre, – je dejal Petrov. – Lahko da me kje povprašajo po njem, vsekakor mi bo potrebno. Utegne se zgoditi, so takšni primeri.
– Pa? – je skomizgnila žena. – Tudi tako živiva dobro.
– Pa vendar… pa vendar… Ko bi le vedel, kje je, tako ne gre, ni prav…
Petrova je znova začela brskati po omari, obračati obleko… In je vzkliknila:
– Tu je! V starem plašču si ga pustil, dve leti že nisi imel tega plašča na sebi…
– Res je! – se je spomnil Petrov. – Nekam sem šel prejšnjo zimo, takrat sem ga pozabil v žepu.
– Ampak, ta plašč sem dala v čistilnico, – je zaskrbelo Petrovo. – Daj, da pogledam, če ni kaj narobe z mnenjem.
Pogledala ga je tu it tam, ga otresla prahu in nitk in ga ponudila možu: – Nič mu ni. Kakor da je novo.
– Seveda, – je prikimal Petrov. – Kaj ne bi bilo kakor novo, saj je bilo tako malokdaj rabljeno.
– Srečo imaš, – je rekla žena. – Pravkar sem hotela odnesti ta plašč na podstrešje, saj ga ne nosiš več.
– Imam novega, – je delaj Petrov. – Kožuh.
– Drugič spravi to svoje mnenje na bolj vidno mesto, – ga je opomnila žena. – V kakšno škatlo ali med dokumente. Ali pa v hranilno knjižico, tam bo še najbolj varno, nanjo najbolj paziš.
– Tja ga bom spravil, – se je strinjal Petrov. – Drugače ga bom spet kdove kje iskal.
Spravil je svoje mnenje v listnico, poljubil ženo na čelo in odšel.
Prevod Katja Špurova